---

Že noč je globoka, a jaz še brez sna
poslušam pospešeno bitje srca.
Zavedam napak se, ki sem jih storila –
morda pa se česa bom s tem naučila?!

Edino, kar res obožujem, si ti,
čeprav neverjetno morda se ti zdi.
A žal sem razvajena in polna muh,
za modo, ples, glasbo imam le posluh.

Rojena v precej sem premožni družini,
kjer nekaj veljajo le tosti cekini.
Omare šibijo se mi od oblek,
vsega, kar želim si, imam na pretek.

Obilje dobrin mi je um zameglilo,
bogastvo me fantovo le je ganilo.
A frajer le tisti je zame bil cool,
ki mu avto vleklo je vsaj dvesto mul.

Vem, nikdar ti ne bi očitati smela,
da s tabo bi v revščini najbrž živela.
Zdaj vem, da bogastvo, ki največ velja,
je skrito v najglobjih kotičkih srca.

Cenila premalo sem tvoje vrednote,
ki bolj dragocene so od vsake dote.
Zdaj mi le grenak priokus je ostal!
Kako naj povem ti, da res mi je žal!?

---

Tesnobno poslušam odmeve korakov,
ki s tlaka pod oknom se slišijo sem.
Morda sreča padla bo izpod oblakov
in tvojih korakov bom slišala zven.

Že dolgo me nisi nikamor povabil,
in moj telefon že vse dneve molči.
Bojim se, da name povsem si pozabil,
da nehal ljubiti si me, me skrbi.

Sprašujem se v sebi, če sama sem kriva,
da zame preprosto ne zmeniš se več.
Morda pa srce le resnico odkriva,
da moja ljubezen ti zdaj je odveč?

Kje sem pogrešila, mi, prosim pojasni,
in kaj za odnos najin še naj storim?
Morda ti trenutki še niso prekasni,
morda mi uspe, da nazaj te dobim!?

Če kdaj iz nevednosti sem te užalila,
če vseh izpolnila ti nisem želja,
če čustva sem tvoja morda kdaj ranila –
oprosti! – To želja ni moja bila!

Srce me boli, ker preveč te še ljubi,
in v njem, se bojim, boš še dolgo ostal.
Le eno priznam ti ob svoji izgubi:
V življenju za tabo mi vedno bo žal!

---

Jermen boleče stiska me okrog srca,
ko skozi solze na sliki te gledam.
Slutim, da zame je konec vsega –
skrušeno vse bolj se vase sesedam …

---

Nestrpen sem bil in prevec zaletav,
prekmalu od tebe sem vdanost zahteval.
Sploh nisem opazil, da to ti ni prav –
z obnašanjem svojim mocno sem te zbegal.

Prevec rahlocutna si zame bila!
Želela od mene si le spoštovanje,
zaupanje, nežnost, ki veže oba,
a jaz sem z zahtevnostjo ti rušil sanje.

Z nenehnim nemirom sem ranil oba –
kot slon v trgovini sem bil s porcelanom.
Želim, da bi drobce pobirat prišla,
da zlepiva skupaj jih z novim elanom!

Vso nežno pozornost bi svojo ti dal,
pocakal bi, da bi do konca vzcvetela.
Kako naj povem ti, da res mi je žal,
ker z ranjeno dušo si stran odhitela?!

---

Tolažbe želim si, ko mislim na té,
Edinega, ki mi prevzel je srcé.
Borim se s solzami, borim se z nočjo
In svoje rotim srce, naj mirno bo.

Minilo že mnogo tesnobnih je dni,
Odkar še poslednjič objel si me ti.
Jokalo mi v nemi je stiski srce,
Naznanjajoč, da izgubila sem te.

Alarm mi v duši je rezko zvonil,
Jeklen zvok njegov me do dna je zmrazil.
Dih mi je zastajal, ko odhajal si stran,
Rekoč, da vse moje so solze zaman.

Adijo za vedno, če res to želiš.
Življenje na rane bo dalo obliž.
Jasnina ves čas naj nebo ti modrí,
In ves čas usoda naj se ti smeji!

---

Ne vem, če razumel boš te vrstice,
ki v pismu ti želim jih napisati.
Ne morem več stopiti ti pred lice,
ker sem preveč se te pričela bati.

Vedenje tvoje vse bolj je nasilno –
o tem pogosto pričajo modrice,
ki v jezi mi zadajaš jih obilno
tedaj, ko nočeš slišati resnice.

Vse prepogosto jeza te prevzema,
so zanjo krivi drugi, ti nikoli!
Ne znaš lotiti mirno se problema,
tega ti zlobni Ego ne dovoli.

V razmerah stresnih je težko vzdržati,
in s strahom v srcu se ne da ljubiti,
ljubezni s silo se ne da izzvati,
zato se moral kdaj boš spremeniti.

Morda te bo življenje naučilo,
da je v ljubezni treba več dajati.
Če spet želel uporabiti boš silo,
te učilo bo, kako se obvladovati.

Morda te pismo moje bo streznilo,
saj s tabo ne želim nič več ostati.
Poslednje to naj bo opozorilo:
Ti sam boš moral človek nov postati!